Ključni elementi metodologije določanja Poštene Vrednosti so znani in jih podjetje lahko pred in po sklenitvi posla analizira in tako vpliva na povišanje Poštene Vrednosti in s tem višine financiranja.

Splošno je znano, da so terjatve do fizičnih oseb z nižjimi zneski nekaj sto evrov bolje rangirane kot terjatve z  visokimi zneski. Saj velja splošno načelo, da bo v povprečju fizična oseba kredit za 300 Eur mnogo lažje poravnala kot kredit za 10.000 Evrov.

Podobno je tudi pri podjetjih. Podjetje, ki proda izdelek drugemu podjetju in je znesek glede na prihodke dolžnika nerealno visok ali pa dolžnik pri nadaljni prodaji ne ustvarja dovolj visoke dodane vrednosti obstoja po “zdravi kmečki pameti” večja verjetnost, da terjatev ne bo poplačana. V takih primerih bo Poštena Vrednost nižja kot bi bila sicer in na tako bo podjetje lahko črpalo manj sredstev. Zato bo podjetje pred sklenitvijo tehtalo pristope in ne prepričevalo dolžnika, da pridobi posojilo.

Hkrati pa bo prodajalec zainteresiran brez dodatnih zavarovanj prodajati le v takšnem obsegu, kot bo to donosno zanj. Donosno zanj pa pomeni donosno za banko. V nasprotnem primeru pa bo prodajalec skupaj z dolžnikom iskal oblike zavarovanja in na takšen način vplival na svojo varnost in povišanje Poštene Vrednosti.

Pustite komentar